Seviqc Brežice

Otvoritveni koncert Seviqc Brežice

2011-06-20T12:15:00.001+02:00

Sreda, 22.6.2011, 20:00

Dobova, Župnijska cerkev imena Marijinega

Ne pozabite, da lahko greste na koncert s Festibusom, samo pokličite nas 01- 242 08 12 ali nam pišite info@k-ramovs.si najkasneje do 12h na dan koncerta.

Festibus: € 10 (LJU 18:00)

Program otvoritvenega koncerta

Capella de Ministrers,

Madre de Deus: Poezija in liturgija srednjeveške Španije

Madre de Deus je glasbeno popotovanje skozi srednji vek, ki združuje najpomembnejša dela španske srednjeveške glasbe. Izvirajo iz zbirke pesmi Cantigas kastiljskega kralja Alfonza X. Modrega, ki so posvečene različnim temam in čudežem, povezanim z Devico Marijo, iz rokopisa Codex de las Huelgas, ki vsebuje enoglasne in polifonične srednjeveške skladbe za samostansko rabo, in iz zbirke Llibre Vermell z Montserrata, ki je bil pomembno romarsko središče vse od srednjega veka do danes.

Capella de Ministers

www.capelladeministrers.com

Pilar Esteban (sopran)

David Antich (flavte)

Juan M. Rubio (lajna, viola da gamba)

Bill Cooley (psalterij, lutnja)

Pau Ballester (tolkala)

V Španiji in mednarodno delujejo že skoraj 25 let. V tem času so se uveljavili kot referenčna skupina na področju instrumentalne in vokalne glasbe, posebej pa so se izurili v izvajanju španske glasbe, nastale pred 19. stoletjem. Močna koncertna dejavnost, povezana z oživljanjem in muzikološkim preučevanjem, ki ju spodbuja Carles Magraner, vodja in ustanovitelj skupine, kaže na dvojno nalogo, ki si jo je skupina zadala in jo s svojim delom dosega: obujati staro glasbo kot temeljni in bistveni del kolektivnega spomina in približevati jo sedanjemu času s pogledom, usmerjenim v 21. stoletje, kjer se umetnost in kultura kažeta kot pristno jedro sodobnega mišljenja.

Komentar k programu

Sibile so bile ženske, prerokinje, za katere so verjeli, da so navdihnjene od bogov, večne device, odljudnega značaja. O njih se je pričelo govoriti v 5. stoletju pr. Kr. in kmalu so dosegle veliko slavo. Eritrejska Sibila je naznanila poslednjo sodbo in Kristusov prihod. Njen v grščini napisan akrostih so iz grščine prevedli v latinščino in od 13. stoletja dalje v romanske jezike. Temu primerno poznamo danes veliko ohranjenih različic Sibilinega speva. Eden prvih poznanih napevov je Spev Matere Božje kralja Alfonsa X. Modrega, druge različice tega preroškega napeva pa so se ohranile v številnih katedralahv skladu s časom in potrebami. To se je zgodilo tudi v Toledu.

V tistem času (13. in 14. stoletje) so bile verske zadeve nekoliko nejasne in glede na to, da so v mestu bivali Mavri (muslimani), je prebivalstvo začelo prevzemati tudi njihove verske običaje, med drugim mozarabski ritual. Katedrala v Toledu si je desetletja razbijala glavo z vprašanjem, kako v svetišče pritegniti čim več vernikov. Tako se je duhovščina iz obdobja gospoda Henrika III., deda kraljice Isabele, namenila poiskati rešitev za nastalo situacijo. Za vzpodbudo jim je služila podobna izkušnja v katedrali v Barceloni, kjer so prevedli verze sibilske prerokbe o Kristusovem prihodu v romansko narečje, te pa je potem namesto duhovnikov odpel deček. Ker naj bi ljudje razumeli dečkovo petje, so duhovniki pričakovali večji obisk obredij.

Do leta 1025 je opat Oliva de Ripoll obnovil eno od štirih kapel samostana v zavetju gorovja Montserrat v bližini Barcelone, posvečenega Devici Mariji. V prvih stoletjih obstoja mu je načeloval prior, leta 1409 pa ga je papež Benedikt XIII. povišal v opatijo. Že od nekdaj so romarji zahajali v samostan, prepričani o čudežni moči montseraške Marije, prelepega rezbarskega dela iz obdobja romanike (12. ali začetki 13. stoletja), ki so ga prinesli v samostan po zgraditvi prvotne cerkve. Montseraško samostansko skupnost je sestavljalo dvanajst menihov, dvanajst puščavnikov, dvanajst prezbiterjev (duhovnikov), dvanajst šolajočih se dečkov (gojencev samostana) in dvanajst donatorjev, ki so vse svoje imetje vključno s svojim življenjem podarili samostanu.

V Montserratu je po Ripollovemu zgledu od začetka obstoja samostana delovala prepisovalnica, katere pa so zaradi požara v samostanu, ki ga je leta 1811 povzročila Napoleonova vojska, skoraj v celoti pogoreli leta 1811. K sreči se je ohranil eden izmed najvrednejših rokopisov, Llibre Vermell. Konec 19. stoletja so knjigo vezali v rdeč žamet in od tod tudi njeno ime Rdeča knjiga iz Montserrata. Namen zapisanega je natančno pojasnjen v latinski opombi, ki romarje svari pred “puhlimi pesmimi in nizkotnim plesom” med romanjem in bivanjem v samostanu. Opomba pravi tako: “Včasih se romarjem, ki molijo k Devici Mariji, zahoče kar sredi belega dne peti, plesati na trgu, kjer je dovoljeno le izvajanje poštenih in nabožnih spevov, in s tem namenom amo nekaj takih (poštenih) spevov zapisali pred to opombo in po njej. Uporabljati pa jih je treba pošteno in zmerno, da s tem ne bi motili tistih, ki vztrajajo v molitvah in globoki meditaciji, ciljih, h katerima bi morali težiti vsi, ki molijo.” Cerkvena ples in petje sta bili dobro ustaljeni cerkveni navadi in proti njuni zlorabi so nastopile številne cerkvene sinode in koncili. V določilih koncila v Valladolidu leta 1322 so zbrani škofje grobo obsodili mavrsko in judovsko navado obhajanja večerne liturgije ob spremljavi petja in glasbil. Na drugi sinodi, sklicani v La Sen d’Urgell leta 1364, so glede na repertoar petja in plesanja diakonov in duhovnikov v cerkvah ob različnih priložnostih le-tem prepovedali petje nabožnih spevov, kot so antifone, responzoriji, troposi (kratki verski napevi, ki so kasneje služili kot osnova za bogoslužne drame), sekvence in celo kirielejsoni in hvalospevi zunaj cerkvenih zidov. Vzporedno s slednjim se je razvil program, posvečen vernikom, iz katerega je Llibre Vermell črpal poseben vzorec sestavljen iz desetih svetih spevov v latinščini, katalonščini in okscitanščini, pri čemer so bili številni spevi namenjeni plesu.

El Misteri/ Misterij je lirska drama srednjeveškega izvora v dveh delih, vključena v prikaze Marijinega vnebovhoda, ki so jih upodabljali v mediteranskem delu Evrope. Po prepovedi dramskih predstav znotraj cerkva na podlagi sklepov koncila v Trentu, je kot edina sled takih predstav ostal omenjeni Misterij, potem ko je papež Urban VII leta 1632 v posebni buli podal dovoljenje za njegovo uprizarjanje. Delo se je navdihovalo v različnih apokrifnih besedilih, ki so bila v srednjem veku nadvse priljubljena in opisujejo smrt, vnebovzetje in kronanje Device Marije, Jezusove matere. Ta gledališka predstava je bila namenjena oznanjanju in ohranjanju dogme o devištvu Odrešenikove matere.

Trubadurji in truverji so se kot poklicni srednjeveški pesniki in pevci ljubezenskih pesmi prvotno pojavili v južni Franciji 12. in 13. stoletja. Svoje pesmi so pisali v provansalskem narečju (okcitanščini ali langue d’oc), francoskem srednjeveškem narečju, iz katerega se je kasneje razvila moderna francoščina (langue d’oïl), besedila pa v osnovi izvirajo iz mavrske kulture (z juga Španije), ki se je kasneje ravno preko trubadurjev razširila proti severu polotoka. Na žalost se je od 2500 trubadurskih pesnitev ohranilo le 282 z melodijo, medtem ko se je večina od 4000 truverskih pesnitev ohranila z melodijo vred, poleg tega so se slednje ohranile tudi v več različicah. Prvo trubadursko središče naj bi bil Poitiers, katerega področje se je raztezalo od Bordeauxa do severa Italije in vse do španske starodavne kraljevine Aragon. Trubadurska glasba in poezija sta bili v službi dvornega ideala ljubezni. Glavna tema trubadurske poezije je bila ljubezen v različnih pojavnih oblikah in treba jih je bilo upesniti kar se da zgoščeno, kar je potujoče pesnike vodilo v osnovanje različnih pesniških žarnov kot so cansó, sirventés, pastorela, alba… Ljubezenske pesmi so bile aristokratskega značaja in preko njih so želeli pesniki spoštljivo in predano izraziti svoja prikrita ljubezenska občutja, ki so jih gojili do čaščene in nedosegljive osebe. Enak pomen se je ohranjal v religioznih pesmih, ki so slavile Devico Marijo.

Mogoče pa jeseni

2011-06-20T11:50:00.000+02:00

Žal smo napovedano razstavo instrumentov rekonstruiranih na podlagi fresk angelov s kupole katedrale v Valenciji prestavili med festivalske dogodke v letu 2012. Za prestavitev termina razstave smo se v konsenzu s španskimi partnerji dogovorili zaradi tehničnih težav.

Angeli iz Valencije na Ljubljanskem gradu

2011-04-12T15:11:00.001+02:00

Razstava je gostovala že v Bruslju, Rimu, Madridu, Granadi, Valenciji, od 4. maja pa si jo bo mogoče občudovati na Ljubljanskem gradu. :D

Instrumenti angelov, ki muzicirajo na freskah katedrale v Valenciji

Lokacija: Grajska kapela Sv. Jurija

Datum: od 4.5.2011 do 19.5.2011

Ura: od 9.00 do 21.00

Vstopnica: 2 €

Da je razstava res izjemna priča tudi naslednjih nekaj izjav iz medijev:

Valencija, 24 (Agencija Europa Press)

»Gotovo gre za enega najpomembnejših odkritij zadnjih let, ki kaže zgodovinski pomen Valencije kot enega izmed pomembnih vrelcev evropskih humanističnih tokov, ki so botrovali razlitju italijanske renesanse po vsem polotoku.«

ABC.ES 12.9.2009

»Ta dogodek je presegel začetna pričakovanja, saj so si razstavo prišli ogledat obiskovalci iz bližnjih krajev in celo iz sosednjih pokrajin.

V lokalnem obsegu do sedaj noben kulturni dogodek ni imel toliko obiskovalcev, niti ni požel takšnega zanimanja.«

El Periodic.com

15.01.2010

»Direktorica Valencijskega inštituta za ohranitev in restavriranje kulturnih dobrin, Carmen Pérez, je poudarila, da so »muzicirajoči angeli iz Katedrale v Valenciji eden največjih zakladov umetnostne dediščine avtonomne skupnosti. Te renesančne freske, odkrite leta 2004, so izjemne z umetniškega in zgodovinskega vidika, saj odražajo kulturni in umetniški blišč mesta Valencije v 15. stoletju, zaradi česar je postalo eno vodilnih velemest v Evropi.

Carmen Pérez je še dodala, da je »za valencijsko avtonomno oblast nepopisna čast, da lahko tudi izven avtonomne skupnosti predstavijo lepoto muzicirajočih angelov iz Katedrale v Valenciji in izjemen postopek restavriranja, ki so ga opravili po odkritju fresk leta 2004, ter izredno reprodukcijo instrumentov, na katere igrajo angeli.«

Izjemen pa je tudi prostor, kjer bo razstava postavljena:

Grajska gotska kapela sv. Jurija je eden najstarejših ohranjenih delov Ljubljanskega gradu, ki se nahaja v jugozahodnem traktu v sklopu razglednega stolpa. Kapela je posvečena sv. Juriju, zavetniku mesta Ljubljane.

Kapela se prvič omenja v letu 1489, prezidavo je doživela v baročnem stilu, verjetno leta 1747, ko so jo preobokali in poslikali z grbi. Kasneje so jo še večkrat predelali, nazadnje konec 20. stoletja.

Kapelo sv. Jurija odlikujejo gotski višinski proporci in slikovite poslikave notranjosti, ki predstavljajo svojevrstno posebnost. Notranjost je v nasprotju z običaji, namesto z religioznimi motivi okrašena z simboli kranjskih deželnih glavarjev. Podlaga za poslikavo naj bi bil opis deželnih vladarjev Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske.

Capella de Ministrers

2011-04-08T16:22:00.000+02:00

22. 6. 2011, 20:30 at Festival Seviqc Brežice
Brežice, Dobova, Župnijska cerkev imena Marijinega / Church of the name of Mary

Ever since its foundation in 1987, the Capella de Ministrers ensemble, directed by Carles Magraner, has developed an important investigative and musicological task in favour of the musical Spanish patrimony, from the medieval times up to the 19th century. The result transformed into musical testimony, brings together the perfection of three key factors: the historical rigor, the musical and, sensibility specially, an uncontrollable desire to communicate and they make us participants of these experiences.

The ensemble has performed numerous concerts since its foundation and has played in the best music venues in Spain: the Auditorio Nacional de España, the Palau de la Música de Valencia and the Palau de la Música Catalana, Auditorio de León, Teatro de La Maestranza, El Escorial, Centro Conde Duque, Auditorio de Castellón, Teatro Cervantes... It has also participated in numerous festivals, such as the Festival de Música Antiga de Barcelona, Madrid Cultural 1992 (with the recuperation of the opera Los elementos by Antonio Literes), the Festival de Teatro Clásico de Almagro, the Festival de Peralada, the Quinzena Musical Donostiarra, Los Veranos de la Villa (Madrid), the Festival Grec (Barcelona), the Festival Internacional de Música y Danza de Granada and the Festival de Música Religiosa de Cuenca, etc.

The group has also performed outside Spain, particularly in France, Belgium, Rumania, Portugal, Holland, Egypt, Italy, Germany, Morocco, England, Poland, Tunisia, Chile, Portugal, Greece, Argentina, Brazil, the United States, Mexico, Finland, Austria, Cuba, Croazia, China, Algeria, Sweden, Norway, etc.

In May 2008 Capella de Ministrers participated in the inauguration of the “Casa de la Lengua Española en Rodas”, chaired by His Majesty Queen Sofia of Spain. The group took part in the same year in the official acts that took place in the Monastery of Santa Maria de Poblet to commemorate the 800^th Anniversary of the birth of James I of Aragon.

As a result of their study and recovery of early music, the ensemble has produced 41 records for EGT, Blau, Audivis and CDM, the latter being Capella de Ministrers’ own label. The group has been awarded numerous prizes from the specialised press as well as other awards, including best recording production from the Ministry of Culture and the “Importante” award from Editorial Prensa Valenciana as well as diverse record prizes, and recently the Civic Prize 2008 of Almussafes - Ribera Baixa.

The group’s activities reach beyond music and into the world of scenic arts, having collaborated with the film and theatre directors Alex Rigola, Juli Leal, Vicent Genovés, Jaume Martorell and Bigas Luna, the choreographer Santiago Sempere, as well as musicians from other disciplines, such as Joan Enric Lluna and Miguel Marín. Capella de Ministrers has premiered the stage version of the zarzuela La Madrileña by Vicente Martín y Soler, the first Spanish Sacred Oratorio, and a historical approach to the interpretation of drama in two parts for the Festivity of the Assumption of the Blessed Virgin of Elche. Their performance of El Cant de la Sibil.la was included in the Bigas Luna film, Son de Mar. In 2003, Capella de Ministrers participated in Luna’s adaptation of the Comedias Bárbaras by Valle-Inclan for the closing performance of the Valencia Biennale.

2011-04-07T15:56:00.000+02:00

Razstava

ANGELI Z INSTRUMENTI KATEDRALE V VALENCIJI

maj, junij 2011

Zavod Ars Ramovš, ki je organizator festivala stare glasbe Seviqc Brežice, v sodelovanju z ustanovami pokrajine Valencija pripravlja razstavo instrumentov, rekonstruiranih na podlagi izjemnih renesančnih fresk angelov s kupole katedrale v Valenciji.

Razstava predstavlja freske 12 angelov z glasbenimi instrumenti, ki sta jih 1472 v osrednji kapeli Katedrale v Valenciji naslikala slikarja Paolo di San Leocadio in Francesco Pagano in so jih odkrili leta 2004. Razstavljene bodo replike teh instrumentov, na njih bo muziciral ansambel Capella de Ministrers na otvoritvenem koncertu festivala Seviqc Brežice. Ta bo letos 22. junija v Župnjiski cerkvi imena Marijinega v Dobovi v občini Brežice. Španski ansambel Capella de Ministrers bo za otvoritveni koncert pripravil program Madre de Deus : Poezija in liturgija srednjeveške Španije.

Potujoča razstava angelov, ki bo na ogled v petih slovenskih občinah pa ni namenjena zgolj izpostavljanju vrednosti, lepote fresk, ampak tudi obdobja in dela, s katerim je bila evropska dediščina ponovno pridobljena.

Tematsko se razstava predstavlja kot združitev več sklopov.

Glavnega med njimi prispevajo same slike, ki se na ekspliciten način predstavljajo kot ena izmed najzanimivejših slikarskih najdb tistega obdobja. Renesančne slike v osrednji kapeli valencijske Katedrale »Metropolitana« so pomembne za zgodovino umetnosti zavoljo dveh razlogov; prvič, ker so nastale v kratkem času, in drugič, zaradi svoje kompozicijske lepote. Freske izvirajo iz obdobja zgodnje renesanse, ki se je na španskih tleh najprej pojavila v Valenciji. Kakovost in obširnost omenjena dela uvršča v ospredje ne samo na nacionalni, temveč tudi mednarodni ravni.

28. julija 1472 so bila dela, s pogodbo, ki je še vedno ohranjena v arhivu valencijske Katedrale, zaupana slikarjema Francescu Paganu in Paolu de San Leocadiu. Pogodba določa obljubljeno plačilo za izdelavo fresk v višini tri tisoč dukatov in rok šestih let za dokončanje dela. Iz poznejših dokumentov sicer izvemo, da je bil tako določen rok podaljšan do leta 1481. Pogodba določa tudi ikonografsko vsebino dela: kupolo naj tvori dvanajst delov, v središču katerih naj bo upodobljena iz lesa izrezljana Devica Marija, krog nje pa zbor serafinov iz čistega zlata; vsak izmed dvanajstih delov kupole naj bi upodabljal angela z zlatimi krili in lepih barv. Zanesljivo gre za znani motiv z angeli obkrožene Device Marije, ki predstavlja eno izmed najbolj običajnih upodobitev verske ikonografije tistega obdobja in je skladen z vznesenim Marijinim čaščenjem, ki je od 13. stoletja dalje dosegalo vrhunec po vsej Evropi. Najdene freske natančno upodabljajo pogodbeno določene serafine in angele, čeprav predstavljajo pomemben in pogost motiv marijanske ikonografije. Vsak izmed dvanajstih angelov igra na svoj glasbeni instrument. Celota simbolizira nebeško harmonijo, Franceso Pagano in Paolo de San Leocadio pa sta se znotraj tega okvirja odločila za povsem realistično upodobitev angelov in glasbenih instrumentov.

Med upodobljenimi instrumenti je razločno prepoznati pihala, godala in tolkala.

Drugi sklop slik slednje tematsko uvršča v takratno življenje mesta Valencije in njegove okolice.

Tekom 15. stoletja je Valencija doživljala pomemben demografski in ekonomski razvoj, navzlic čemur je postajala vse bolj odprto in svetovljansko mesto, pa tudi trgovsko in finančno središče; tod se je srečevalo veliko tujih trgovcev, ki so v mesto doprinesli tisk, evropske tokove razmišljanja ter ne nazadnje, tako flandrijske kot tudi najnovejše umetniške smernice renesančne Italije. Zaradi svojega ekonomskega razvoja je Valencija med mesti Aragonskega kraljestva prevzela prevladujoči položaj in podpirala kulturni razcvet na vseh ravneh, kar je temu obdobju zasluženo prineslo ime »zlata doba Valencije« (»el Siglo de Oro de Valencia«).

V poznem srednjem veku se veličina Valencije odraža v Katedrali, ki jo tekom 15. stoletja širijo in olepšujejo. V istem stoletju se je zaključila tudi gradnja stolpa z zvonikom po imenu »El Miguelete«, dogradili so drugi del kupole in del cerkve, ki so jo povezali s kapiteljsko dvorano in stolpom.

Freske angelov so iz vidnega polja obiskovalcev Katedrale izginile za dobrih tristo let, saj jih je prekrila nova poslikava, končana maja 1682. Zakrila je renesančne freske angelov, ki jih je tok zgodovine do tedaj že poškodoval in niso ustrezale estetskemu čutu takratnega obdobja. Prekrila jih je veličastna in spektakularna baročno okrasitev, ki nedvoumno predstavlja eno najboljših stvaritev valencijskega baroka.

Tretji sklop razstave se osredotoča na pomen muzicirajočih angelov ter njihovo istovetenje z glasbenimi instrumenti in kompozicijami.

Celotne freske prikazujejo popolnoma avantgardne instrumente, ki so se na evropski glasbeni sceni pojavili šele nekaj let pred nastankom poslikav (kot npr. lutnja ali viola), poleg teh, pa tudi instrumente, ki se proti koncu 15. stoletja praviloma niso več uporabljali (kot orgelski portativ) in celo instrumente, kot sta dvojna flavta ali psalterij, ki spominjajo na grško-rimsko antiko. Slednje je bilo sicer za italijansko renesančno umetnost, zvesta pristaša katere sta bila tudi omenjena slikarja, povsem običajno. Med glasbili najdemo tudi dve krasni španski trobenti, šalmaj, lutnjo ter boben s kraguljčki.

Vsekakor lahko zatrdimo, da sta umetnika, črpajoča navdih pri sodobnih glasbenih instrumentih (ali pri ikonografskih modelih, ki so izvirali iz široke dediščine zahodnega sveta) in izhajajoča iz svojega poznavanja italijanske renesanse, freske naslikala s kombiniranjem domišljije in realnosti ter z mešanjem tradicije in sodobnosti. Na ta način sta dosegla veličasten realistični učinek, ki je popolnoma ustrezal estetskemu idealu takratnega časa.

Četrti in hkrati zadnji razstavni sklop se nanaša na najdbo in njeno poznejše ovrednotenje s pomočjo najbolj sofisticiranih tehnik restavriranja.

Freske so bile v 17. stoletju prekrite iz več razlogov; prvič, ker so zavoljo dima sveč in svetilk počrnele in drugič, ker je dobra gospodarska situacija omogočila prenovo katedrale v skladu s takratnimi baročnimi smernicami. Dokumenti iz tistega časa navajajo, da so bile freske uničene zaradi izgradnje nove baročne kupole, vendar so poznejše študije pokazale, da delavci pri prekrivanju z novo poslikavo niso upoštevali nadškofovih ukazov. Fresk namreč niso spraskali, pač pa posamezne dele za zabavo poškodovali.

23. junija 2004 so bile freske odkrite v osrednji kapeli valencijske Katedrale »Metropolitane«. Odkritje ni bilo naključno, kot takšno je bilo rezultat iskanja z endoskopom, s pomočjo katerega so želeli preveriti stanje slik, za obstoj katerih so sicer že prej vedeli.

Zahvaljujoč dvanajstim strokovnjakom ekipe restavratorjev, ki so osem mesecev obnavljali in delno restavrirali kapelo ter ob podpori drugih skupin strokovnjakov z različnih področij, skupaj s katerimi so tvorili interdisciplinarno skupino, je bil celoten proces zanesljivo izpeljan.